NAIVA

Z autobusa smo poskakali

kak vrapčeki z grane –

baš pred staro belo hižo.

Nutri v hiži visijo slike.

Gledimo i ne verujemo;

drevje je ljubičasto i žoto

 saki dedek ima boto,

hižice so slamom pokrite,

okoli cerkve se so zbite.

Kokoši se po dvorišču sprehađajo,

raskuštrani pevci posod kukuričejo.

Pod zelenim nebom se šume črlenijo,

ljudi se gostijo i kre vode ležijo.

Selo je v teglinu, a cvetje do oblakov raste,

pod Ajfelovim tornjem se marva pase.

V drugi sobi je još hujše;

z črni oblaki se musiče,

na nebi jašejo kosturi,

po zemlji kača plazi

i žareča voda brburi.

Kristuši na križu visijo,

a ljudi bez zobi

i z debelimi nosi

kak strahe zgledijo!

Po krohu se pentrajo,

po zemlji se vlečejo,

roke k nebi zdižejo!

„Draga djeco, ovo su slavna djela

najvećih slikara hrvatske naive.“

Isusek, a meni zgledi

kaj da so jeli nore gljive!

Pripovedala sem tati

kak je to bilo;

– takvoga bi pevca, tata,

i ja znala narisati!

On me je pogledal i samo se nasmejal.

Ak mi ne verujete,

odite ta, v galerijo, v Hlebine.

Al najte se začuditi;

to so vam naslikali

najvekši slikari hrvatske naive.

Tena Markić, 5.a

Literarni rad sudjelovao na državnoj smotri LiDraNo 2022.